Poškodba kot posledica travme
O travmi kot posledici travme se ne govori veliko. Travma, o kateri se pogosto govori v smislu fizičnega zdravja, je globoko prepletena s psihološkimi dejavniki, ki jo lahko spremenijo v obliko travme. Kljub vidnim posledicam pretiranega stresa lahko žalovanje deluje kot zaščitni mehanizem, ki posameznike ščiti pred čustveno bolečino, ranljivostjo in kompleksnostjo človeških odnosov. Gledano skozi to prizmo žalovanje ni le zdravstveno stanje, temveč manifestacija več psiholoških ran, ki zahtevajo prepoznavanje in razumevanje.
Za nekatera telesa postane bojišče, na katerem se lahko manifestira travma. V tem kontekstu lahko travmo razumemo kot odziv na čustvene rane, kjer telo uporablja sebe za ustvarjanje pregrade med seboj in zunanjim svetom. Ta pregrada ima dvojni namen: posameznika lahko zaščiti pred neželeno pozornostjo, ga zaščiti pred morebitnimi težavami v odnosih in mu zagotovi občutek nadzora v sicer neobvladljivi čustveni pokrajini.
Za posameznike, ki so doživeli travmo v odnosu, zlasti v formativnih letih, je lahko ideja o intimnosti polna strahu in tesnobe. Odnosi zahtevajo ranljivost, odprtost in tveganje, da bodo prizadeti. Za nekatere ljudi, ki so bili v preteklosti globoko kršeni, se ti vidiki človeške povezanosti morda zdijo preveč nevarni, da bi jih obvladovali. Tukaj lahko bolečina postane podzavestna strategija za izogibanje tej nevarnosti. Z ustvarjanjem fizične oblike, ki velja za manj zaželeno ali manj verjetno vzbudi bližino, se posameznik zaščiti pred morebitno zavrnitvijo, izdajo ali škodo, ki bi lahko prišla z intimnostjo. Teža postane dobesedni in figurativni ščit, ki jih izolira pred čustvenimi tveganji zbliževanja z drugimi.
Poleg tega lahko družbena stigma, ki obkroža homoseksualnost, okrepi ta zaščitni mehanizem. V mnogih kulturah so posamezniki z večjim telesom pogosto marginalizirani, obsojani ali zavrnjeni. Čeprav je ta stigmatizacija negativna, lahko paradoksalno služi kot zaščitni ukrep za nekoga, ki se boji povezati s svetom. Obsojanje in izključevanje, ki ju spremljata nasilje, lahko ustvarita občutek varnosti v osami – kar potrjuje posameznikovo prepričanje, da je svet nevaren kraj, in povečuje njegovo potrebo, da ostane distanciran in neviden.
V tem smislu strah ni le fizično, ampak tudi psihološko stanje. Je način nadzora interakcije, način narekovanja pogojev sodelovanja z drugimi. Morda obstaja želja, da bi rekli: »Podredi se« ali »Nisem na voljo za razmerje«, vendar osebi ni treba verbalizirati teh strahov. Lahko ustvari občutek moči ob soočenju s preteklimi izkušnjami, v katerih se je posameznik počutil nemočnega.
To uporabo bolečine kot zaščitnega mehanizma lahko povežemo tudi s konceptom samosabotaže. Z izogibanjem odnosom, situacijam in polno vključenostjo v življenje se posamezniki morda nagonsko ščitijo pred možnostjo neuspeha ali nadaljnje travme. Stres je lahko način, da se jim nikoli več ne bo treba soočiti s temi strahovi, da jim nikoli več ne bo treba tvegati, da bodo poškodovani. Je način dela v varnem, nadzorovanem prostoru, tudi če je ta prostor navsezadnje na druge načine omejujoč in zadržujoč.
Vendar pa ta strategija zaščite ima precejšnjo ceno. Čeprav lahko posameznika zaščiti pred zaznanimi nevarnostmi, ga hkrati izolira od veselja povezanosti, izpolnitve globokih odnosov in bogastva polno angažiranega življenja. Prestiž, ki ga lahko prinese trpljenje, lahko postane past, ki posameznike ujame v krog osamljenosti, samokritike in dolgotrajne čustvene bolečine. Prav tisto, kar je treba zaščititi, lahko na koncu povzroči še več škode in podaljša travmo, pred katero naj bi ščitilo.
Razumevanje bolečine kot odziva na travmo zahteva empatijo in spremembo načina, kako pristopamo k teži in zdravju. Zahteva spoznanje, da telo v vseh svojih manifestacijah pripoveduje zgodbo – zgodbo o bolečini, strahu, zaščiti in preživetju. Zato reševanje bolečine ne more biti omejeno na prehrano in zdravila. To zahteva dvojno preiskavo čustvenih in psiholoških vidikov, ki sprožijo takšno vedenje. V tem kontekstu zdravljenje bolečine pomeni zdravljenje travme, ki se skriva za njo. Vključuje ustvarjanje prostora, v katerem se posameznik lahko počuti dovolj varnega, da se prepusti, tvega ranljivost in se na zdrav in izpolnjujoč način vključi v svet.
Nenazadnje žalovanje kot oblika psihološke travme odraža kompleksno interakcijo med telesom in umom. Je odziv na globoko zakoreninjene strahove, zaščitni ukrep pred čustveno bolečino in način prepoznavanja sveta, ki se zdi nevaren. Prepoznavanje te povezave je ključnega pomena za odpravljanje temeljnih vzrokov nasilja in zagotavljanje podpore posameznikom na njihovi poti do ozdravitve in celovitosti.
Ključne besede: psihoterapija, psihoterapija ljubljana, gestalt psihoterapija, psihoterapevt ljubljana, terapevt ljubljana, gestalt terapija ljubljana, somatska terapija, narm terapija, terapija travme, terapija za anksioznost ljubljana, terapija depresije ljubljana, psihoterapevt za anksioznost, terapeut za depresijo, cenovno dostopna psihoterapija, psihoterapevt ljubljana, online psihoterapija, english speaking therapist ljubljana, online therapy slovenia, kje najdem psihoterapevta ljubljana, koliko stane psihoterapija, somatic experiencing ljubljana, somatic experiencing terapevt, SE terapija slovenia, terapevt za somatic experiencing, somatic experiencing praksa, telesno-usmerjena terapija ljubljana, somatic experiencing svetovanje, SE terapeut ljubljana, somatic experiencing za pare
Kontaktirajte nas: Online terapija Ljubljana
Za podjetja: Kreativni vodja
