Polivagalna teorija je uporabna za razumevanje stresa
Polivagalna teorija, ki jo je razvil dr. Stephen Porges, ponuja revolucionaren okvir za razumevanje načina, kako naš avtonomni živčni sistem obvladuje stres, varnost in socialne vezi. Naša telesa niso le fizični stroji, ki se odzivajo na zunanje dražljaje – so dinamični sistemi, ki se na okolje odzivajo prek številnih nevrobioloških mehanizmov, globoko povezanih s čustvi in vedenjem. Ključni element te teorije je stimulacija vagusnega živca, najdaljšega živca parasimpatičnega sistema, in njegovih dveh vej – dorzalne in ventralne. Skozi te meje se naše telo odziva na izzive in udobje, ne le z avtomatskimi fiziološkimi reakcijami, temveč tudi z našim čustvenim stanjem.
Tri stanja avtonomnega živčnega sistema
Po polivagalni teoriji avtonomni živčni sistem deluje prek treh glavnih sistemov: ventralnega vagalnega sistema , simpatičnega sistema in dorzalnega vagalnega sistema . Vsako od teh stanj ima drugačno funkcijo in uravnava način, kako zaznavamo in se odzivamo na svet okoli nas.
1. Ventralni vagalni sistem: varnost in povezava
Ventralni vagalni sistem je povezan z občutki varnosti in socialne povezanosti. Ko je ta sistem aktiviran, se počutimo mirne, sproščene in odprte za interakcijo z drugimi. Ta sistem nam omogoča, da v tesnih odnosih občutimo udobje, empatijo in varnost. V tem stanju so naši vitalni znaki (kot sta pulz in dihanje) regulirani, kar nam omogoča optimalno delovanje.
Primer: Predstavljajte si osebo, ki se po dolgem delovnem dnevu usede s prijateljem v sproščenem vzdušju. Njihov pogovor je miren, njihov nasmeh je nežen in njihovo telo se počuti sproščeno. Ta oseba je v ventralnem vagalnem stanju – povezana, sproščena in mirna.
2. Simpatični sistem: Boj ali boj
Simpatični sistem je povezan s stanjem boja ali boja. Ko telo zazna grožnjo ali izziv, se aktivira simpatični sistem, da nas pripravi na akcijo. Srce začne hitreje biti, dihanje postane plitvo in mišice se napnejo, kar nas pripravi na telesno aktivnost ali boj. Ta sistem je ključnega pomena za preživetje, saj nas poganja v hitrih situacijah.
Primer: Predstavljajte si osebo, ki ponoči hodi po ulici in nenadoma za seboj zasliši glasen hrup. Srce mu začne hitreje biti, ozre se naokoli in telo se napne ter se pripravi na morebitno nevarnost. V tem trenutku simpatični sistem prevzame nadzor in je pripravljen na ukrepanje.
3. Dorzalni vagalni sistem: Zamrzovanje in umik
Dorzalni vagalni sistem je povezan s stanjem »zamrznitve« ali umika, ko situacija postane nepremagljiva. To je obrambni mehanizem, ko telo zazna, da ni možnosti za beg ali boj. Oseba se umakne vase, postane čustveno odtujena in se počuti odrezano od sveta. Fizično se to lahko kaže kot zmanjšanje energije, tresenje ali celo disociacija.
Primer: Ko je oseba izpostavljena nenadnemu travmatičnemu dogodku, kot je prometna nesreča, lahko doživi popolno čustveno otopelost. Počuti se »ujeto« in se ne more odzvati, tudi ko bi želela. To stanje kaže na aktivacijo dorzalnega vagalnega sistema, kjer telo preide v zaščitno stanje »izključitve«, da bi zmanjšalo prekomerno stimulacijo.
Polivagalna teorija in regulacija prek socialnih povezav
Eno ključnih načel polivagalne teorije je pomen socialnih povezav za regulacijo avtonomnega živčnega sistema. Interakcije z drugimi, zlasti tiste, ki zagotavljajo občutek varnosti, nam pomagajo, da se vrnemo v ventralno vagalno stanje, ko smo pod stresom. Prijaznost, očesni stik, nežen ton glasu in fizična prisotnost spodbujajo občutek varnosti in uravnavajo živčni sistem.
Primer: Otrok, ki joka po udarcu in je razburjen, se lahko hitro pomiri, če ga starš dvigne v naročje, nežno drži in mu reče pomirjujoče besede. To dejanje je povezano z aktivacijo otrokovega ventralnega vagalnega sistema, kar mu omogoča, da si opomore od stresa.
Travma in disfunkcionalna regulacija
Polivagalna teorija ponuja tudi okvir za razumevanje, kako travma vpliva na avtonomni živčni sistem. Ko smo izpostavljeni travmatičnim izkušnjam, lahko živčni sistem ostane »ujet« v simpatičnem ali dorzalnem vagalnem stanju. To lahko vodi do nenehne napetosti, hiperaktivnosti, tesnobe ali pa do občutkov depresije, umika in čustvene praznine. Travmatični dogodki lahko poslabšajo našo sposobnost vrnitve v ventralno vagalno stanje, kar ovira socialno interakcijo in vrnitev občutka varnosti.
Primer: Oseba, ki je preživela potres, lahko vsak teden ali mesec po dogodku občuti intenzivne simptome, kot so hiter srčni utrip, nezmožnost spanja in nenehen občutek tesnobe. Ti simptomi kažejo, da je avtonomni živčni sistem nenehno aktiviran, tudi v situacijah, ki objektivno niso nevarne.
Polivagalna teorija nam omogoča boljše razumevanje, kako se telo odziva na stres in varnost ter kako so ti odzivi povezani z našim čustvenim stanjem in vedenjem. Prepoznavanje teh stanj pri sebi in pri drugih nam omogoča, da se bolj zavedamo, kako uravnavati svoj avtonomni živčni sistem, zlasti prek socialnih interakcij in izkušenj varnosti. Na ta način lahko s pomočjo subtilnih, a močnih mehanizmov avtonomnega živčnega sistema podpiramo svoje zdravje, dobro počutje in čustveno stabilnost.
Ključne besede: psihoterapija, psihoterapija ljubljana, gestalt psihoterapija, psihoterapevt ljubljana, terapevt ljubljana, gestalt terapija ljubljana, somatska terapija, narm terapija, terapija travme, terapija za anksioznost ljubljana, terapija depresije ljubljana, psihoterapevt za anksioznost, terapeut za depresijo, cenovno dostopna psihoterapija, psihoterapevt ljubljana, online psihoterapija, english speaking therapist ljubljana, online therapy slovenia, kje najdem psihoterapevta ljubljana, koliko stane psihoterapija, somatic experiencing ljubljana, somatic experiencing terapevt, SE terapija slovenia, terapevt za somatic experiencing, somatic experiencing praksa, telesno-usmerjena terapija ljubljana, somatic experiencing svetovanje, SE terapeut ljubljana, somatic experiencing za pare
Kontaktirajte nas: Online terapija Ljubljana
Za podjetja: Kreativni vodja
