Psihosomatika, 2. del – zobje, požiranje, slabost in želodec – kaj nam sporoča telo?
Psihosomatika in želodec
Hrana najprej vstopi v usta in jo zmeljejo zobje. Z zobmi grizemo. Grizenje je zelo agresivno dejanje, izraz sposobnosti »grabljenja«. Tako kot pes škripa z zobmi in s tem dokumentira agresivno grožnjo, govorimo tudi o »kazanju zob« nekomu, kar pomeni našo odločenost, da se branimo. Slabi ali bolni zobje kažejo, da ima nekdo težave z izražanjem ali uporabo svoje agresije. Ta povezava ne postane neškodljiva zaradi pripombe, da ima danes skoraj vsak bolne zobe, kar je mogoče ugotoviti celo pri otrocih.
To zagotovo drži, vendar kolektivni simptomi kažejo le na kolektivne težave. Agresija je postala osrednji problem v vseh družbeno razvitih kulturah našega časa. Išče se »družbena prilagoditev«, kar v prevodu pomeni: »Zatreti svojo agresijo!« Vse te potlačene agresije naših dragih in mirnih, družbeno dobro prilagojenih someščanov se ponovno pojavijo kot »bolezni«, ki v svoji perverzni obliki motijo družbeno skupnost prav tako kot v svoji prvotni obliki.
Klinike so torej sodobne fronte naše družbe. Tam potlačene agresije bijejo hude bitke proti svojim lastnikom. Tam ljudje trpijo zaradi lastne zlobe, ki si je v vsem življenju niso upali odkriti in zavestno predelati. Ni presenetljivo, da se v velikem številu podob pacientov vedno srečamo z agresijo in spolnostjo. Oboje sta problematični področji, ki ju človek našega časa najmočneje potlači. Morda bi kdo zdaj ugovarjal, da povečana stopnja kriminala in nasilja, kot spolni val, govorita proti našemu argumentu. Vendar pa bi na to morali odgovoriti z dejstvom, da sta tako pomanjkanje agresije kot izbruh agresije simptoma dejstva, da je bila agresija potlačena. Oboje sta le različni fazi istega procesa.
Psihosomatika in želodec
Šele ko agresije ni treba potlačiti in ji je tako že od začetka dan prostor, v katerem se ta energija lahko izkusi, se lahko agresivni del osebnosti zavestno integrira. Integrirana agresija je nato na voljo celotni osebnosti kot energija in vitalnost, brez nežnosti ali divjih izbruhov agresije. Toda takšno stanje je treba najprej ustvariti. Za to ji je treba ponuditi priložnost, da dozori skozi izkušnje. Potlačena agresija vodi le do ustvarjanja senc, s katerimi se moramo kljub temu soočiti v perverzni obliki bolezni. Kar je bilo pravkar povedano, velja za spolnost, pa tudi za vse druge psihične funkcije, na analogen način. Vrnimo se zdaj k zobem, ki v živalskem in človeškem telesu predstavljajo agresijo in možnost dobička. Tukaj se pogosto sklicujemo na nekatera primitivna ljudstva, katerih zdravi zobje so vzročno izpeljani iz zdrave prehrane. Toda pri teh ljudstvih najdemo tudi povsem drugačen odnos do agresije. Poleg kolektivnega problema lahko stanje zob razlagamo tudi individualno. Poleg že omenjene agresivnosti zobje kažejo tudi našo vitalnost, našo življenjsko silo (agresija in vitalnost sta le dva vidika iste sile, vendar v nas vzbujata različne asociacije).
Pomislimo na izraz: »Konju ne gledaš v zobe, ko ga podariš.« Ozadje te fraze je navada, da se konju ob nakupu gledajo zobje, da bi po njihovem stanju ocenili njegovo starost in vitalnost. Tudi psihoanalitična razlaga sanj razlaga izgubo zob v sanjah kot znak izgube energije in moči. Obstajajo ljudje, ki ponoči redno škripajo z zobmi, včasih tako močno, da jim je treba to preprečiti z umetnimi, posebnimi sponkami, da se jim zobje zaradi trenja popolnoma ne uničijo. Simbolika je očitna. Škripanje z zobmi je v naši simbolni rabi trden izraz za impotentno agresijo. Kdor si podnevi ne more priznati želje po ugrizu, mora ponoči škripati z zobmi, dokler ne otupi svojih nevarnih zob in jih naredi neškodljivih. Vsakomur s slabimi zobmi manjka vitalnosti in s tem sposobnosti, da bi nekaj prijel in ugriznil. Zato bo težko žvečil svoje težave ali pa si bo ob njih zlomil zobe. Tako bo oglas za zobno pasto svoj cilj opisal z besedami: »… da boste spet lahko močno ugriznili.« Tako imenovani »tretji zobje« omogočajo, da se navzven pretvarjamo, da smo vitalni in uporabni, česar nimamo več. Toda to dejanje – tako kot vsaka druga proteza – ostaja prevara in je podobno triku, da na vrtni ograji naznanite svojega plašnega, razvajenega mladička z opozorilom »oster pes«.
Zobje je le »kupljena ostrina«. Dlesni so osnova zob, v katere so vloženi. Analogno bodo dlesni predstavljale osnovo vitalnosti in agresivnosti, resnične samozavesti in samozavesti. Če človeku primanjkuje te meje samozavesti in samozavesti, se nikoli ne bo mogel aktivno in vitalno soočiti s težavami, nikoli ne bo imel poguma, da bi razbil trde orehe ali se uprl. Samozavest mora tej sposobnosti dati potrebno moč, tako kot dlesni dajejo moč zobem. Toda dlesni tega ne morejo storiti, če so tako občutljive in ranljive, da krvavijo iz vsake malenkosti. Kri je simbol življenja in zato nam krvaveče dlesni več kot jasno pokažejo, kako samozavesti in samozavesti zmanjka življenjske moči ob najmanjšem izzivu. Požiranje, ko so zobje zmleli hrano, in pogoltnemo njeno kašo. S požiranjem se integriramo, prejemamo – požiranje je utelešenje. Dokler imamo nekaj samo v ustih, to še vedno lahko izpljunemo. Ko pa enkrat nekaj pogoltnemo, je ta proces težko obrniti. Težko pogoltnemo velike grižljaje. Če je grižljaj prevelik, ga sploh ne moremo pogoltniti. Včasih v življenju moramo nekaj pogoltniti, čeprav si tega v resnici ne želimo, na primer, da nas odpustijo. Obstajajo slabe novice, ki jih težko pogoltnemo. V takih primerih je lažje nekaj pogoltniti, če temu dodamo malo tekočine, še posebej dober požirek. V svojem žargonu alkoholiki pravijo, da je nekdo, ki veliko pije, požiralec. Alkoholni požirek je običajno namenjen temu, da olajša ali celo nadomesti požiranje nečesa drugega, nečesa, kar je težko prebavljivo.
Požiramo tekoče, ker je v življenju nekaj drugega, česar ne moremo ali nočemo pogoltniti. Tako alkoholik nadomesti prehranjevanje s pitjem (veliko pitja vodi v izgubo apetita) – požiranje trde, trdne hrane nadomesti z mehkejšim, preprostejšim požirkom iz steklenice. Obstajajo številne motnje požiranja, na primer občutek cmoka v grlu ali boleče grlo, kot je angina pektoris. V takih primerih se mora zadevna oseba vedno vprašati: “Kaj je trenutno v mojem življenju, česar ne morem ali nočem pogoltniti?” Med motnjami požiranja obstaja tudi zelo izvirna različica, in sicer požiranje zraka, imenovano tudi aerofagija, kar dobesedno pomeni požiranje zraka. Izraz pojasnjuje, kaj se tukaj dogaja. Nočemo pogoltniti, nekaj utelešati, ampak se pretvarjamo, da smo pripravljeni, tako da “požiramo zrak”. Ta skriti odpor do požiranja se nato nekoliko kasneje izrazi z riganjem ali rektalnim iztisom zraka. Slabost in bruhanje Ko hrano pogoltnemo in jo zaužijemo, je lahko še vedno težko prebavljiva in sedi na želodcu kot kamen. Toda kamen – podobno kot kamen – je simbol problema (torej obstaja tudi kamen spotike). Vemo, kako lahko problem sedi na želodcu in nam pokvari apetit. To je v veliki meri odvisno od psihološke situacije. Številni izrazi kažejo na to analogijo med psihičnimi in somatskimi procesi: to mi je pokvarilo apetit ali slabo mi je, ko pomislim na to, ali slabo mi je, ko to vidim. Slabost signalizira zavrnitev nečesa, česar nočemo imeti, in zato to težko prebavimo.
Psihosomatika in želodec
Slabost se stopnjuje z bruhanjem hrane. Znebimo se stvari in vtisov, ki jih ne želimo imeti, utelešati, integrirati. Bruhanje je ogromen izraz obrambe in zavrnitve. Tako je judovski slikar Max Liebermann glede na stanje politike in umetnosti po letu 1933 dejal: »Ne morem jesti toliko, kot bi rad bruhal!« Bruhanje je »nesprejemanje«. Ta povezava postane jasna tudi v znanem bruhanju nosečnosti. Kaže nezavedno obrambo pred otrokom oziroma pred moškim semenom, ki se ne želi »utelešiti«. Če nadaljujemo to misel, je lahko bruhanje nosečnice tudi zavračanje lastne ženske vloge (materinstva). Naslednje mesto, kamor doseže naša – ne bruhana – hrana, je želodec, ki ima predvsem funkcijo sprejemanja. Sprejema vse vtise, ki prihajajo od zunaj, prejme tisto, kar je treba prebaviti. Moč sprejemanja zahteva odprtost, pasivnost in pripravljenost v smislu predanosti. S temi značilnostmi želodec predstavlja ženski spol. Tako kot moški princip zaznamuje sposobnost sevanja in aktivnosti (ženski element), tako ženski princip kaže pripravljenost za prejemanje, predanost in sposobnost želje (vodni element). Na psihični ravni je to sposobnost čutenja, čustveni svet (ne čustva), ki ga tukaj uresničuje ženski element. Če človek potlači sposobnost čutenja iz zavesti, se bo ta funkcija pogreznila v telo, želodec pa mora poleg fizičnih vtisov hrane zdaj sprejemati in prebavljati tudi psihične občutke. V takem primeru ne gre skozi želodec samo ljubezen, ampak nekaj tudi udari v želodec oziroma se za nekaj »požremo«. Poleg sposobnosti prebavljanja hrane ima želodec tudi druge funkcije, ki jih lahko spet pripišemo moškemu spolu: proizvodnjo in sproščanje želodčne kisline. Kislina napada, je jedka, raztaplja – je nedvoumno agresivna.
Za osebo, ki ni srečna ali zadovoljna z nečim, pravimo, da se obnaša kislo. Če oseba ne more zavestno nadzorovati svoje jeze ali jo spremeniti v agresijo, tako da jo raje pogoltne, se njena agresija in kislost somatizirata v želodčni kislini. Želodec reagira kislo in na materialni ravni proizvaja agresivno tekočino, da bi predelal in prebavil nematerialna čustva – težka naloga, pri kateri se veliko vrne k nam in pritiska navzgor, da bi nas spomnilo, da je bolje, da čustev ne pogoltnemo in jih prepustimo želodcu, da jih prebavi. Kislina se dvigne, ker se želi izraziti. Toda oseba s težavami z želodcem ima s tem težave. Ni sposobna zavestno soočiti se s svojo jezo in agresijo ter tako odgovorno reševati konflikte in težave. Ali sploh ne bo izrazila svoje agresije (prenajedala se bo) ali pa bo pokazala pretirano agresijo.
Obe skrajnosti mu ne pomagata, ker mu manjka ozadje samozavesti in občutka zaščite kot osnove za samostojno premagovanje konfliktov, o čemer smo že govorili v primeru dlesni. Vsi vemo, da razdražen želodec s preveč kisline težko prebavlja slabo prežvečeno hrano. Toda žvečenje je agresija. Če manjka agresivno žvečilno vedenje, bo to spet padlo na želodec in ta bo proizvedel več kisline. Bolnik z želodčnimi boleznimi je oseba, ki si ne želi privoščiti konfliktov. Nezavedno hrepeni po otroštvu. Njegov želodec si spet želi kašaste hrane. Zato bo jedel pasirano hrano, hrano, ki je že prešla skozi sito, skozi filter in tako dokazala svojo neškodljivost. V njej ne sme biti več trdih delcev. Težave ostanejo v situ. Bolniki z želodčnimi boleznimi ne morejo prenašati surove hrane – preveč je surova, nevarna. Zato bodo hrano najprej ubili v agresivnem procesu kuhanja, preden si jo bodo upali pojesti.
Vsa začinjena hrana, alkohol, kava, nikotin in sladkarije so prevelik dražljaj za želodčnega bolnika, s katerim se ne more spopasti. Življenje in prehranjevanje naj bi bila brez vseh izzivov. Želodčna kislina vodi v občutek pritiska, ki preprečuje nadaljnje sprejemanje vtisov. Pri uporabi zdravil za zatiranje kisline se najpogosteje pojavi spahovanje, ki prinaša olajšanje, saj je spahovanje agresiven izraz navzven. Vdihnili smo in sprostili pritisk. Terapija s pomirjevali nam pokaže isto povezavo: zdravila umetno prekinejo povezavo med psiho in vegetativnim traktom, v hujših primerih pa se ta korak izvede tudi kirurško, tako da se pri bolniku kirurško prerežejo določene živčne vejice, ki so odgovorne za proizvodnjo kisline (vagotomija).
Tesna povezava med psiho in želodčnim izločanjem je dobro znana že od Pavlovih poskusov naprej. Pavlov je s sočasnim dajanjem hrane in zvonjenjem pri svojih poskusnih psih uspel sprožiti tako imenovani pogojni refleks, tako da je bil po določenem času že zvok zvonca dovolj, da je povzročil želodčno reakcijo, ki je običajna ob pogledu na hrano. Temeljno stališče, da se čustva in agresija ne izražajo, temveč se usmerjajo navznoter, proti sebi, na koncu privede do razjed, nastanka razjed (razjeda na želodcu ni zaplet v smislu novotvorbe ali rasti, temveč perforacija želodčne stene. Pri razjedi na želodcu se namesto zunanjih vtisov prebavlja lastna želodčna stena – človek prebavlja samega sebe.
Bolnik z želodčnimi težavami se mora naučiti zavedati lastnih čustev, zavestno predelovati konflikte in prebavljati vtise. Poleg tega se mora zavedati lastnih želja po otroški odvisnosti, materinski zaščiti in ljubezni ter si to priznati ravno takrat, ko so te želje dobro skrite za fasado neodvisnosti, ambicioznosti in samozadostnosti. Tudi tukaj želodec pokaže resnico.
Pri težavah z želodcem in prebavo si je treba zastaviti naslednja vprašanja:
1. Česa ne morem ali nočem pogoltniti?
2. Ali jem zaradi nečesa?
3. Kako se povežem s svojimi občutki?
4. Zakaj se obnašam kislo?
5. Kako se spopadam s svojo agresijo?
6. V kolikšni meri se izogibam konfliktom?
7. Ali je v meni potlačeno hrepenenje po otroškem raju brez konfliktov, kjer sem samo ljubljena in skrbljena zame, in se mi zaradi tega ni treba gristi?
Po knjigi Rüdiger Dahlke - Bolezen kot pot
Ključne besede: psihoterapija, psihoterapija ljubljana, gestalt psihoterapija, psihoterapevt ljubljana, terapevt ljubljana, gestalt terapija ljubljana, somatska terapija, narm terapija, terapija travme, terapija za anksioznost ljubljana, terapija depresije ljubljana, psihoterapevt za anksioznost, terapeut za depresijo, cenovno dostopna psihoterapija, psihoterapevt ljubljana, online psihoterapija, english speaking therapist ljubljana, online therapy slovenia, kje najdem psihoterapevta ljubljana, koliko stane psihoterapija, somatic experiencing ljubljana, somatic experiencing terapevt, SE terapija slovenia, terapevt za somatic experiencing, somatic experiencing praksa, telesno-usmerjena terapija ljubljana, somatic experiencing svetovanje, SE terapeut ljubljana, somatic experiencing za pare
Kontaktirajte nas: Online terapija Ljubljana
Za podjetja: Kreativni vodja
