Psihosomatika, 3. del – Tanko in debelo črevo – kaj nam sporoča telo?
Tanko črevo je mesto, kjer se hrana prebavlja z razgradnjo na posamezne sestavine (analiza) in asimilacijo. Opazna je zunanja podobnost med tankim črevesom in možgani. Oba imata podobno nalogo in funkcijo: možgani prebavljajo vtise na nematerialni ravni, tanko črevo pa materialne vtise. Težave v tankem črevesu bi morale sprožiti vprašanje, ali človek preveč analizira, saj je za delovanje tankega črevesa značilna analiza, razdelitev in spuščanje v podrobnosti. Ljudje z boleznimi tankega črevesa so običajno nagnjeni k preveliki analizi in kritiziranju ter se pritožujejo nad vsem. Tanko črevo je tudi dober pokazatelj eksistencialnih strahov. V tankem črevesu se hrana porablja. Za pretiranim poudarkom na izkoriščanju pa se vedno skriva eksistencialni strah, da človek ne bo mogel proizvesti dovolj hrane in da bo umrl od lakote. Veliko redkeje lahko težave s tankim črevesjem kažejo na nasprotno: premajhno sposobnost kritiziranja. To velja za tako imenovano mastno blato ali insuficienco trebušne slinavke.
Eden najpogostejših simptomov, ki spadajo v področje tankega črevesa, je driska. Ljudski rek pravi: Nekdo ima dreke, pa tudi: Ta oseba se od strahu posra v hlače. Imeti dreke pomeni biti prestrašen. Driska nas opozarja na problem strahu. Ko se človek boji, si ne vzame več časa za analizo svojih vtisov. Vsi vtisi propadejo neprebavljeni. Nič ne ostane brez sledi. Oseba se umakne v miren in osamljen kraj, kjer lahko pusti, da stvari tečejo svojo pot. Pri tem izgubi veliko tekočine, tekočine kot simbola prožnosti, ki bi bila potrebna za razširitev strašljive (ozke) meje ega in s tem premagovanje strahu. Že smo govorili o tem, kako je strah vedno povezan s tesnobo in zadrževanjem. Terapija strahu vedno pravi: spustite se in razširite, postanite prožni in pustite, da se zgodi!
Na ta način simbolično pridobi prožnost, ki jo potrebuje za širjenje svojih meja, v katerih doživlja strah. Driska, bodisi kronična bodisi akutna, nas vedno uči, da se bojimo in želimo nekaj preveč zadrževati, medtem ko moramo v resnici nekaj spustiti in pustiti, da teče. Prebava je v debelem črevesu že končana. Tukaj se od neprebavljenih ostankov hrane loči le voda. Najpogostejša motnja na tem področju je zaprtje. Psihoanaliza že od Freuda naprej razlaga blato kot dejanje dajanja in oddajanja. Zaprtje je izraz pomanjkanja želje po dajanju, želje po zadrževanju in se tako vedno dotakne problematičnega kroga skopuškosti. Zaprtje je v našem času zelo razširjen simptom, zaradi katerega trpi veliko ljudi.
Jasno kaže na prekomerno zadrževanje materialnega in nezmožnost, da bi se ga sprostili v materialnem svetu. Debelo črevo pa ima še en pomemben simbolni pomen. Tako kot tanko črevo ustreza zavestnemu, analitičnemu mišljenju, debelo črevo ustreza nezavednemu, dobesedno “podzemlju”. Nezavedno je mitološko področje smrti. Debelo črevo je tudi področje smrti, ker vsebuje snovi, ki se ne morejo spremeniti v življenje, je kraj, kjer lahko pride do fermentacije. Fermentacija je tudi proces gnitja in umiranja. Če debelo črevo simbolizira nezavedno stran telesa, blato ustreza vsebini nezavednega. Toda to jasno prepoznava ta pomen zaprtja: gre za strah pred tem, da bi nezavedne vsebine prišle na dan. Hkrati pa je to tudi poskus, da bi nezavedne, potlačene vsebine ohranili.
Mentalni vtisi se kopičijo in oseba se ne more več distancirati od njih. Bolnik z zaprtjem dobesedno ne more ničesar pustiti za seboj. Zaradi tega je zelo pomembno, da psihoterapija najprej fizično razreši obstoječe zaprtje, da lahko na podoben način pridejo na dan tudi nezavedne vsebine. Zaprtje nam kaže, da imamo težave z dajanjem in odpuščanjem ter da se želimo oklepati in ne odpuščati tako materialnih stvari kot nezavednih vsebin. Ulcerozni kolitis se imenuje akutno tonično vnetje debelega črevesa, ki ga spremljata fizična bolečina in krvavo-sluzasta driska. Tudi tukaj ljudje dokazujejo svoje globoko psihosomatsko znanje: vsi poznamo nekoga, ki se sluzasto iztreblja (obstaja celo koncept sluzaste osebe).
Nekdo, ki se sluzasto sra, se prikrade k nekomu drugemu, da bi mu ustregel – toda za to mora žrtvovati svojo osebnost, odpovedati se mora svojemu, osebnemu življenju, da bi lahko živel življenje nekoga drugega (če se prikrademo k nekomu drugemu, bomo tam živeli z njim v simbiotski enotnosti). Kri in sluz sta vitalni snovi, starodavni simboli življenja. (Miti nekaterih primitivnih ljudstev pravijo, da se je vse življenje razvilo iz sluzi.)
Kri in sluz izgubljajo tisti, ki se bojijo spoznati lastnega življenja in osebnosti. Njihovo lastno življenje pa zahteva izgradnjo lastnega položaja v odnosu do drugih, kar, priznamo, s seboj prinaša določeno osamljenost (izgubo simbioze). Bolnik, ki trpi za kolitisom, se tega boji. Zaradi strahu bodo skozi črevesje potili kri in vodo. Skozi črevesje bodo (nezavedno) žrtvovali simbola lastnega življenja: kri in sluz. Edino, kar jim pomaga, je spoznanje, da mora vsak človek odgovorno živeti svoje življenje – sicer ga bo izgubil.
Po knjigi Rüdigerja Dahlkeja – Bolezen kot pot
Ključne besede: psihoterapija, psihoterapija ljubljana, gestalt psihoterapija, psihoterapevt ljubljana, terapevt ljubljana, gestalt terapija ljubljana, somatska terapija, narm terapija, terapija travme, terapija za anksioznost ljubljana, terapija depresije ljubljana, psihoterapevt za anksioznost, terapeut za depresijo, cenovno dostopna psihoterapija, psihoterapevt ljubljana, online psihoterapija, english speaking therapist ljubljana, online therapy slovenia, kje najdem psihoterapevta ljubljana, koliko stane psihoterapija, somatic experiencing ljubljana, somatic experiencing terapevt, SE terapija slovenia, terapevt za somatic experiencing, somatic experiencing praksa, telesno-usmerjena terapija ljubljana, somatic experiencing svetovanje, SE terapeut ljubljana, somatic experiencing za pare
Kontaktirajte nas: Online terapija Ljubljana
Za podjetja: Kreativni vodja
