Psihosomatika, zv. 7. – Rak – Kaj nam sporoča telo?
Psihosomatika raka. Za razumevanje raka je še posebej pomembno razmišljati analogno. Zavedati se je vredno dejstva, da je vsaka celota, ki jo čutimo ali definiramo (enotnost med enotami), po eni strani del še večje celote, po drugi strani pa hkrati sestavljena iz mnogih drugih celot. Na primer, gozd kot definirana celota je del večje celote »pokrajine«, tako kot je sam sestavljen iz množice »dreves« (manjših celot). Enako velja za »eno drevo«. Je del gozda in je sestavljeno iz debla, korenin in krošnje. Na ta način je drevo povezano z drevesom, kot je drevo povezano z gozdom ali gozd s pokrajino.
Človek je del človeštva in sam je sestavljen iz organov, ki so del človeka, hkrati pa so sestavljeni iz množice celic, ki pa predstavljajo dele organov. Človeštvo od vsakega posameznika pričakuje, da se bo obnašal tako, da bo čim bolje služil razvoju in preživetju človeštva. Človek pričakuje, da bodo njegovi organi delovali tako, kot to zahteva njihovo preživetje. Organ pričakuje, da bodo njegove celice opravljale svoje naloge, kot je potrebno za preživetje organa.
V tej hierarhiji, ki bi jo lahko še razširili na obe strani, je vsaka posamezna entiteta (celica, organ, človek) vedno v konfliktu med svojim osebnim, lastnim življenjem in podrejenostjo interesom naslednje višje entitete. Vsak kompleksen sistem (človeštvo, država, organ) je v svoji funkciji usmerjen k temu, da vse svoje dele podredi skupni ideji in ji čim bolj služi. Vsak sistem lahko normalno prenese odhod majhnega števila članov, ne da bi bil kot celota ogrožen. Vendar ni praga, preko katerega bi bil ogrožen obstoj celote.
Država lahko torej tolerira nekaj državljanov, ki ne delajo, se obnašajo antisocialno ali so proti državi. Če pa ta skupina, ki se ne identificira s cilji države, številčno naraste, bo od določene velikosti naprej resna grožnja za celoto in če bo pridobila prevlado, bo lahko ogrozila celotno državo v njenem obstoju. Država se bo seveda dolgo časa poskušala distancirati od takšnega razvoja, da bi zaščitila svoj obstoj, toda ko noben od teh poskusov ne bo uspel, je njen propad gotov. Najverjetnejša možnost bi bila, da se majhne skupine državljanov, ki zapustijo sistem, pravočasno vrnejo v skupni red, tako da se jim ponudi privlačna priložnost za sodelovanje pri skupnih ciljih. Zatiranje in iztrebljanje drugače mislečih, h kateremu se država najpogosteje zateče, se dolgoročno nikoli ne izkaže za uspešno, temveč bi lahko rekli, da takšno vedenje pospešuje razvoj proti kaosu. Z vidika države so opozicijske sile nevarni sovražniki, katerih edini cilj je uničiti dobri stari red in širiti kaos.
To stališče je pravilno, vendar le z enega vidika. Če bi vprašali ljudi, ki se upirajo redu, bi slišali drugačne argumente, ki so prav tako pravilni – z njihovega vidika. Gotovo je, da se ne identificirajo s cilji in koncepti svoje države, temveč jim nasprotujejo s svojimi lastnimi pogledi in interesi, ki bi jih radi videli uresničene. Država si želi poslušnosti, skupine si želijo svobode za uresničevanje lastnih idej. Oboje je mogoče razumeti, vendar ni lahko, da bi se oba interesa uresničila hkrati brez žrtev.
Namen teh vrstic ni razvijati kakršnih koli političnih ali družbenih teorij ali celo lastnih prepričanj, temveč predstaviti dogodke, povezane z rakom, na drugi ravni, da bi nekoliko razširili običajno zelo ozek pogled na raka. Rak ni osamljen dogodek, ki bi se pojavil le v eni obliki bolezni, poimenovani po njem. Pri raku najdemo zelo diferenciran in inteligenten proces, s katerim se ljudje soočajo tudi na vseh drugih ravneh. Pri skoraj vseh drugih boleznih doživljamo, kako se telo poskuša spopasti s težavo, ki ogroža neko funkcijo, z ustreznimi protiukrepi. Če mu to uspe, govorimo o ozdravitvi (ki je lahko bolj ali manj popolna). Če ne uspe in podleže svojim prizadevanjem, govorimo o smrti.
Pri raku pa doživimo nekaj povsem drugega: telo opazuje, kako vedno več lastnih celic spreminja svoje vedenje, in z marljivo delitvijo začne proces, ki ne vodi k nobenemu samemu sebi cilju, temveč najde svoje meje le v izčrpanosti gostitelja. Za razliko od bakterij, virusov ali toksinov rakava celica ni nekaj, kar pride od zunaj in ogroža organizem, temveč je celica, ki je do sedaj vso svojo dejavnost postavila v službo organu in s tem v službo celotnega organizma, da bi imela čim boljše možnosti za preživetje. Toda nenadoma spremeni svoja prepričanja in opusti običajno identifikacijo. Začne razvijati lastne cilje in jih neusmiljeno dosegati. Konča svojo prejšnjo dejavnost specifičnega organskega učinka in v ospredje postavi lastno razmnoževanje.
Ne obnaša se več kot član večceličnega živega bitja, temveč se vrne v evolucijsko zgodnejšo stopnjo obstoja enoceličnega organizma. Preneha biti član svoje celične združbe in se hitro in neusmiljeno širi s kaotično delitvijo, pri čemer ignorira vse morfološke meje (infiltracija) in povsod gradi lastne trdnjave (ustvarjanje metastaz). Preostanek celične združbe, iz katere je s svojim vedenjem izbruhnil, uporablja kot gostitelja za lastno prehrano. Rast in razmnoževanje rakavih celic potekata tako hitro, da v nekaterih primerih ni mogoče vzdrževati oskrbe prek krvnih žil. Tako rakave celice preidejo iz dihanja kisika v bolj primitivno obliko fermentacije. Dihanje je odvisno od združbe (izmenjave), fermentacijo lahko izvaja vsaka celica zase.
To zelo uspešno širjenje rakavih celic se bo končalo šele, ko bodo dobesedno požrle človeka, čigar rodovitna tla so spremenile v rodovitna. Rakave celice bodo sčasoma umrle zaradi težav z oskrbo. Do takrat bo njihovo vedenje uspešno.
Vprašanje ostaja, zakaj nekoč dobra celica počne vse to! Toda njeno motivacijo je enostavno razumeti. Kot poslušen član večceličnega človeka mora opravljati le predpisano dejavnost, ki je bila koristna za preživetje večceličnega organizma. Bila je ena celica med mnogimi, ki je morala opravljati neprivlačno delo za nekoga drugega. To je počela dolgo časa. Toda na neki točki je organizem izgubil svojo privlačnost kot okvir za lasten razvoj celice. Enocelični organizem je svoboden in neodvisen, lahko počne, kar hoče, in se s svojim neomejenim razmnoževanjem naredi nesmrtnega. Kot del večceličnega organizma je bila celica smrtna in nesvobodna. Ali je potem čudno, da se celica spomni svoje nekdanje svobode in se vrne v enocelični obstoj, da bi sama dosegla nesmrtnost? Prejšnjo skupnost podredi svojim interesom in začne dosegati svojo svobodo z nepremišljenim vedenjem.
Uspešen podvig, katerega napake postanejo vidne šele zelo pozno – namreč šele, ko se opazi, da žrtvovanje drugega in njegova uporaba kot rodovitne zemlje vključuje tudi njen lasten konec. Obnašanje rakave celice je uspešno, dokler človek živi kot gostitelj – njen konec pomeni tudi konec razvoja raka.
Tukaj se skriva majhna, a daljnosežna zmota v konceptu doseganja svobode in nesmrtnosti. Ločimo se od stare skupnosti in prepozno spoznamo, da jo še vedno potrebujemo. Človek ni navdušen nad žrtvovanjem svojega življenja za življenje rakave celice, a tudi telesna celica ni bila navdušena nad žrtvovanjem svojega življenja za življenje človeka. Rakava celica ima enake argumente kot človek, le njeno stališče je drugačno. Oba želita živeti in uresničevati svoje interese in ideje o svobodi.https://zacuti.life/depression-through-somatic-experiencing/embed/#?secret=ph7YqMmdI3#?secret=JBVKKM97BA
Vsak od njih je za to pripravljen žrtvovati drugega. V našem »primeru države« ni bilo nič drugače. Država želi živeti in uresničevati svoje ideje, nekaj drugače mislečih prav tako želi živeti in uresničevati svoje ideje. Zato država najprej poskuša žrtvovati uzurpatorja. Če ji to ne uspe, bodo revolucionarji žrtvovali državo. Nobena stranka nima nobenega spoštovanja do druge. Človek rakave celice operira, obseva in zastruplja, dokler lahko – če še vedno zmagajo, bodo žrtvovali človeka. To je starodavni konflikt narave: jej ali bodi pojeden. Resda človek vidi nepremišljenost in kratko življenjsko dobo rakavih celic, a ali vidi tudi, da se sam obnaša enako, da si ljudje prizadevamo zagotoviti preživetje po istem konceptu raka?
To je ključ do raka. Ni naključje, da smo v takšnem obdobju.
Rak je izraz našega časa in našega kolektivnega pogleda na svet. Kot rak v sebi doživljamo le tisto, kar sami doživljamo. Naš čas zaznamuje nepremišljeno širjenje in uresničevanje lastnih interesov. V političnem, gospodarskem, »verskem« in zasebnem življenju ljudje poskušajo širiti svoje interese ne glede na (»morfološke«) meje, povsod poskušajo vzpostaviti trdnjave svojih interesov (metastaze) in pustiti, da veljajo le njihove lastne ideje in cilji, medtem ko je vse ostalo postavljeno v službo lastne koristi (parazitsko načelo).
Vsi se prepiramo kot rakava celica. Naša rast je tako hitra, da komaj dohajamo lastne potrebe. Naši komunikacijski sistemi so bili zgrajeni po vsem svetu, a še vedno ne moremo komunicirati s sosedi ali partnerji. Ljudje imajo prosti čas, ne da bi vedeli, kaj bi z njim. Proizvajamo in uničujemo živila, da bi manipulirali s cenami. Lahko udobno potujemo po svetu, a ne bomo spoznali sebe. Filozofija našega časa ne pozna drugega cilja kot napredek in rast. Delamo, eksperimentiramo, raziskujemo – zakaj? Zaradi napredka! Kaj je cilj napredka? Še več napredka! Človeštvo je na poti brez cilja. Zato si mora vedno postavljati nove cilje, da ne bi padlo v obup.
Slepota in kratkovidnost ljudi našega časa nista nič manjša od rakave celice. Desetletja se je okolje uporabljalo kot rodovitna tla in gostitelj, da bi spodbudili gospodarsko rast, da danes ne bi bili “presenečeni”, če bi ugotovili, da smrt gostitelja vsebuje tudi našo smrt. Ljudje doživljajo ves svet kot svojo rodovitno zemljo: rastline, živali, surovine. Vse je tam le zato, da se lahko neskončno širimo po zemlji.
Kje imajo ljudje, ki se tako obnašajo, pogum in predrznost, da se pritožujejo nad rakom? To je le naše ogledalo – kaže nam naše vedenje, naše argumente in konec naše poti. Raka ni treba premagati – treba ga je razumeti, da se lahko naučimo razumeti sebe. Zakaj ljudje vedno želijo razbiti ogledalo, ko jim ni všeč lasten obraz? Ljudje imajo raka, ker so rak.
Rak je naša velika priložnost, da v njem odkrijemo lastne napake in zmote. Zato poskusimo odkriti šibke točke koncepta, ki Raku in nam služi kot slika sveta. Rak bo na koncu propadel zaradi polarizacije »jaz ali skupnost«. Vidi le ta »ali-ali« in se zato odloči za lastno preživetje, neodvisno od okolja, pri čemer prepozno opazi, da je še vedno odvisen od okolja. Manjka mu zavest o večji, bolj celoviti celoti. Enotnost vidi le v lastni omejenosti. To nerazumevanje enotnosti delijo ljudje z Rakom. In človek se omejuje v svoji zavesti, kar ustvarja le razkol med Jaz in Tabo. Ljudje razmišljajo v »enotah«, ne da bi se zavedali nesmiselnosti takšnega koncepta. Enotnost je vsota vseh bitij in ne pozna ničesar razen sebe. Če je enotnost razdeljena, bo nastala množica, a ta množica bo na koncu ostala sestavni del enotnosti.
Bolj ko se ego omejuje, bolj izgublja občutek celote, ki je vedno le del. Ego ima iluzijo, da lahko nekaj stori »sam«. Vendar to dobesedno pomeni vse-eno in implicira biti eno z vsem, ne pa najvišja omejitev od vsega drugega. V resnici ni resnične ločenosti od preostalega vesolja. Samo naš ego si jo lahko predstavlja. Kolikor se ego zaveže, človek izgubi »religio«, povratno zanko s prvotnim razlogom za bivanje. Ego zdaj poskuša zadovoljiti svoje potrebe in nam narekuje pot. Pri tem mu je všeč vse, kar služi nadaljnjemu omejevanju in razlikovanju, saj z vsakim poudarkom na meji to čuti jasneje. Ego se boji le tega, da bi postal vse-v-enem, ker bi to predpostavljalo njegovo smrt. Z veliko truda, inteligence in dobrih argumentov ego brani svoj obstoj in mu daje v službo najsvetejše teorije in najplemenitejše namene – glavna stvar je preživetje.
Tako nastanejo cilji, ki niso cilji. Napredek kot cilj je absurden, ker nima končne točke. Pravi cilj je lahko le preobrazba prejšnjega stanja, ne pa zgolj nadaljevanje tega, kar je že tam. Ljudje smo v polarnosti – kaj nam koristi cilj, ki je le polaren? Če pa se cilj imenuje enotnost, pomeni povsem drugačno kakovost bivanja, kot jo doživljamo v polarnosti. Nič manj privlačno ni ponuditi človeku, ki sedi v zaporu, drug zapor, četudi ima več udobja – toda dati mu svobodo je kakovostno pomemben korak. Toda cilj, imenovan »enotnost«, je mogoče doseči le z žrtvovanjem jaza, kajti dokler obstajata jaz in Ti, smo v polarnosti. »Ponovno rojstvo v duhu« vedno predpostavlja smrt, ta smrt pa se nanaša na jaz. Islamski mistik Rumi to temo veličastno povzema v tej zgodbi:
„Moški pride k vratom svoje ljubljene in potrka. Zaslišal se je glas: ‘Kdo je?’
‘Jaz sem,’ je odgovoril. Nato je glas rekel:
‘Tukaj ni dovolj prostora zate in mene.’“
In vrata so ostala zaprta. Po letu samote in odpovedi je mož spet prišel in potrkal. Od znotraj se je spet zaslišal glas: »Kdo je?«
»Vi ste,« je rekel »moški«. In vrata so se mu odprla.«
Dokler si bo naš ego prizadeval za večno življenje, bomo propadali, kot propada rakava celica. Rakava celica se od telesne celice razlikuje po tem, da preveč poudarja svoj ego. V celici jedro ustreza možganom. V rakavi celici jedro nenehno pridobiva na pomenu in se zato tudi povečuje (raka diagnosticiramo tudi na podlagi morfoloških sprememb v celičnem jedru). Ta sprememba jedra ustreza pretiranemu poudarjanju egocentričnega razmišljanja z glavo, kar je značilno tudi za naš čas. Rakava celica išče večno življenje v materialnem razmnoževanju in širjenju. Niti rak niti človek še ne razumeta, da v materiji iščeta nekaj, česar ni mogoče najti, namreč življenje. Vsebina in oblika se mešata in poskuša se želeno vsebino doseči z množenjem oblike. Toda Jezus je že učil: »Kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil.«
Vse iniciacijske šole so zato že od nekdaj učile nasprotno pot: žrtvovati formalni vidik, da bi dosegli vsebino, ali z drugimi besedami: jaz mora umreti, da se lahko ponovno rodimo v jazu. Seveda to ni moj jaz, ampak jaz sam. To je središče, ki je povsod.
Jaz nima ločenega bitja, ker obsega vse, kar je. Tu končno odpade vprašanje: “Jaz ali drugi?” Jaz ne pozna drugih, ker je vse v enem. Takšen cilj se upravičeno zdi nevaren in neprivlačen za ego. Zato nas ne bi smelo presenetiti, če ego na vse pretege poskuša ta cilj postati eno nadomestiti s ciljem velikega, močnega, modrega in razsvetljenega ega. Tako na ezoteričnih kot na religioznih poteh večina popotnikov ne uspe, ker poskušajo doseči cilj odrešenja in razsvetljenja s samim seboj. Le redki med njimi sploh pomislijo, da njihovega Jaza, s katerim se identificirajo, ni mogoče nikoli rešiti ali razsvetliti.
Veliko delo vedno pomeni žrtvovanje Jaza, vedno smrt ega. Svojega Jaza ne moremo rešiti, lahko se le ločimo od njega, da bi bili rešeni. Strah, da nas potem ne bo več, ki se običajno pojavi na tej točki, le dokazuje, koliko se identificiramo s svojim Jazom in kako malo vemo o svoji lastnosti. Prav tukaj leži možnost rešitve problema raka.
Šele ko se naučimo počasi in postopoma podvomiti o togosti svojega Jaza in svoje razmejitve ter se odpreti, začnemo doživljati sebe kot del celote in s tem prevzemati odgovornost za celoto. Takrat bomo razumeli, da sta dobro počutje celote in naše dobro počutje eno in isto, saj smo kot del hkrati eno s celoto (pars pro toto). Tako vsaka celica vsebuje celotno genetsko informacijo organizma – le razumeti bi moral, da je resnično celota. »Mikrokozmos = makrokozmos,« nas uči hermetična filozofija.
Napaka mišljenja je v razlikovanju med Jaz in Tabo. Tako nastane iluzija, da bi nekdo kot Jaz lahko še posebej dobro preživel prav tako, če bi se žrtvoval Tebi in jo uporabil kot rodovitno zemljo. V resnici pa usode Mene in Tebe, dela in celote, ni mogoče ločiti. Smrt, ki jo rakava celica povzroči organizmu, bo postala tudi njegova lastna smrt, tako kot na primer smrt okolja vključuje našo lastno smrt. Toda rakava celica verjame v zunanjost, ločeno od nje, tako kot ljudje verjamejo v zunanjost. To prepričanje je smrtonosno.
Zdravilo se imenuje ljubezen. Ljubezen zdravi, ker odpira meje in spušča drugega noter, da lahko postanemo eno z njim. Kdor ljubi, ne postavlja sebe na prvo mesto, ampak doživlja večjo celoto. Kdor ljubi, čuti z ljubljenim bitjem, kot da bi bilo njegovo lastno. To ne velja samo za ljudi. Kdor ljubi žival, je ne more opazovati z znanstvenega vidika pridelovalca hrane. Tukaj ne govorimo o sentimentalni psevdoljubezni, temveč o tistem stanju zavesti, ki resnično čuti nekaj skupnosti vsega, kar je, in ne o tistem pogostem vedenju, pri katerem poskušamo kompenzirati lastne nezavedne občutke krivde z lastnimi potlačenimi agresijami z “dobrimi dejanji” ali pretirano “ljubeznijo do živali”.
Rak kaže neizživeto ljubezen, rak je perverzna ljubezen:
Ljubezen premaga vse meje in ograje. V ljubezni se nasprotja zlivajo in prepletajo.
Ljubezen postaja eno z vsem, razteza se na vse in se ne ustavi pred ničemer.
Ljubezen se ne boji smrti – ker ljubezen je življenje.
Kdor te ljubezni ne izkusi v zavesti, tvega, da bo njegova ljubezen zdrsnila v fizičnost in tam poskušala uresničiti svoje zakone kot rak:
In rakava celica premaga vse meje in ograje. Rak odpravi individualnost organa. In rak se razširi na vse in se ne ustavi pred ničemer (metastaze). Celo rakava celica se ne boji smrti.
Rak je ljubezen na napačni ravni. Popolnost in postajanje eno se lahko uresničita le v zavesti, ne znotraj materije, ker je materija senca zavesti. Znotraj minljivega sveta oblik človek ne more doseči tistega, kar pripada minljivi ravni. Kljub vsem prizadevanjem tistih, ki želijo izboljšati svet, nikoli ne bo zdravega sveta brez konfliktov in težav, trenj in prepirov. Nikoli ne bo zdravega človeka brez bolezni in smrti, nikoli vseobsegajoče ljubezni, ker svet oblik živi iz meja. Vse te cilje je mogoče doseči – kdorkoli lahko to stori kadar koli – če vidi skozi oblike in se osvobodi v svoji zavesti. V polarnem svetu ljubezen vodi k zadrževanju – v enotnosti k razpustitvi. Rak spoštuje samo pravo ljubezen. Simbol prave ljubezni je srce. Srce je edini organ, kjer ne moremo zboleti za rakom!
Po knjigi Rüdigerja Dahlkeja – Bolezen kot pot
Ključne besede: psihoterapija, psihoterapija ljubljana, gestalt psihoterapija, psihoterapevt ljubljana, terapevt ljubljana, gestalt terapija ljubljana, somatska terapija, narm terapija, terapija travme, terapija za anksioznost ljubljana, terapija depresije ljubljana, psihoterapevt za anksioznost, terapeut za depresijo, cenovno dostopna psihoterapija, psihoterapevt ljubljana, online psihoterapija, english speaking therapist ljubljana, online therapy slovenia, kje najdem psihoterapevta ljubljana, koliko stane psihoterapija, somatic experiencing ljubljana, somatic experiencing terapevt, SE terapija slovenia, terapevt za somatic experiencing, somatic experiencing praksa, telesno-usmerjena terapija ljubljana, somatic experiencing svetovanje, SE terapeut ljubljana, somatic experiencing za pare
Kontaktirajte nas: Online terapija Ljubljana
Za podjetja: Kreativni vodja
