Transakcijska analiza kot vsakdanje orodje v življenju
Transakcijska analiza je ena tistih psiholoških smeri, ki zna z nekaj preprostimi idejami odpreti zelo globok pogled v to, zakaj se med ljudmi dogaja to, kar se dogaja. Eric Berne je imel redko sposobnost, da je kompleksno človeško dinamiko opisal tako, da jo lahko začutiš v svojem vsakdanu, ne le razumeš v glavi. Njegova izhodiščna misel je, da v vsako srečanje prinesemo več kot samo trenutno razpoloženje ali besede. Prinesemo zgodovino: način, kako smo bili videni, slišani, ljubljeni ali spregledani. In predvsem prinesemo to, kar smo se o odnosih naučili takrat, ko smo bili še majhni in smo od drugih dobesedno odviseli.
Ko Berne govori o scenarijih, ima v mislih nekaj zelo človeškega: vsak od nas je v otroštvu sestavil notranji “načrt za življenje”. Ne formalno, ne zavedno, ampak skozi tisoč majhnih izkušenj. Kakšen prostor imam v družini? Kaj moram narediti, da me opazijo? Kdaj sem varen? Kaj je dovoljeno čutiti in kaj je prepovedano? Če si kot otrok dobil sporočilo, da so tvoje potrebe preveč, bo del tebe odrasel z idejo, da je varneje biti tih, prilagojen, “ne-težaven”. Če si dobival pozornost predvsem takrat, ko si bil uspešen, se je morda vate vsidral scenarij, da si vreden samo, če zmaguješ. Če si bil pogosto kritiziran ali zasramovan, se lahko v notranjosti oblikuje pričakovanje, da te bodo drugi prej ali slej zavrnili. Scenarij je torej globoka, a tiha logika, po kateri živimo, dokler je ne začnemo prepoznavati.
Zanimivo je, da scenariji niso le ideje. So način organizacije živčnega sistema in selfa. Znotraj njih se razvijejo vloge, ki jih potem nosimo v svet. Berne je to razložil skozi tri ego-stanja: Starš, Odrasli in Otrok. Ne kot etikete, ampak kot različni notranji načini delovanja. Starš v nas so prevzeta pravila, ton, ki smo ga slišali doma: “Tako se dela”, “To ni prav”, “Moraš biti močan”, “Ne jokaj”. Otrok v nas je živi del, kjer so radost, strahovi, potrebe, spontanost, ranljivost, upor. Odrasli pa je prostor tukaj-in-zdaj: sposobnost, da zaznamo realnost, preverimo dejstva, izberemo odziv. Te tri plasti obstajajo v vseh nas. Problem nastane, ko Odrasli izgine iz sobe, takrat pa se pogovori začnejo vrteti kot stari film.
Morda prepoznaš tak trenutek: nekdo ti reče nekaj povsem navadnega, ti pa v hipu eksplodiraš ali se zmrzneš. In kasneje se vprašaš: “Zakaj sem tako reagiral/a?” Pogosto to ni bil Odrasli, ki je odgovarjal, ampak Otrok, ki se je spomnil starega občutka, ali Starš, ki je avtomatsko prevzel komando. V tem smislu transakcijska analiza ni hladna teorija, ampak zemljevid za to, kako se mi kot ljudje “preklapljamo” — in kako se v odnosih prižigajo stari, znani programi.
Berne je šel korak dlje in opisal še nekaj, kar je v odnosih skoraj neizogibno: psihološke igre. Beseda “igra” tu ne pomeni zabave, ampak ponavljajoči se vzorec interakcije, ki vodi do predvidljivega čustvenega izida. Igre so kot mikro-drame, v katerih se ljudje nezavedno razporedimo v znane vloge. V zvezi je to lahko: eden stalno kritizira, drugi se opravičuje in umika; ali eden rešuje, drugi se vedno znova znajde v problemih; ali pa se dva krožno obtožujeta in vsak potrjuje svojo staro resnico o svetu. Igre imajo vedno skrito funkcijo: pomagajo ohranjati scenarij. Dajo nam čustveno “plačilo”, četudi grenko. Nekdo skozi igro znova potrdi: “Nisem dovolj dober.” Drugi potrdi: “Nikomur ne morem zaupati.” Tretji potrdi: “Jaz moram vedno poskrbeti za vse.” Čeprav boli, je znano. In znano je za psiho pogosto varnejše od neznanega.
Tu pride eden najbolj sočutnih Bernovih uvidov: ljudje ne igrajo iger zato, ker so zlobni, ampak zato, ker se tako poskušajo regulirati in biti v odnosu znotraj svojih omejitev. Igra je kreativni poskus, da bi dobili stik, zadetke, potrditev, občutek moči ali varnosti. A ker poteka po starih pravilih, stik postane popačen. Namesto jasnega “potrebujem te” pride manipulacija. Namesto “je strah, ko odideš” pride napad. Namesto “ne znam prositi za nežnost” pride hladna distanca. Igra je torej okrivljeno hrepenenje.
Zadetki — oziroma enote prepoznanja — so pri tem temeljni. Človek brez prepoznanja oveni. Potrebujemo občutek, da nas nekdo vidi, tudi v drobnih oblikah. Ko Berne to razloži, naenkrat postane razumljivo, zakaj nekateri ljudje raje vstopajo v konflikt kot v tišino. Konflikt je vsaj nek stik. Negativen zadetek je še vedno zadetek. In če smo v otroštvu prejemali predvsem negativne zadetke — kritiko, sarkazem, kazen, hlad — lahko naš sistem nezavedno išče prav to, ker je to jezik, ki ga pozna. Ne zato, ker bi si želeli trpeti, ampak ker je to bila oblika odnosa, skozi katero smo preživeli.
Ko začneš gledati na odnose skozi ta okvir, se nekaj premakne. Namesto vprašanja “Kdo ima prav?” pride vprašanje “Kaj se tukaj zares dogaja?” Namesto “Zakaj je on/a tak/a?” pride “Kateri scenarij je vklopljen? Katera vloga govori?” To ne pomeni, da opravičujemo škodljivo vedenje. Pomeni pa, da ga razumemo dovolj globoko, da se lahko iz njega premaknemo.
Kako se človek izmakne scenarijem in igram? Ne z razumevanjem v glavi, ampak z razvijanjem Odraslega v sebi. Odrasli ni hladna racionalnost; je prisotnost. Je sposobnost, da zaznaš: “Aha, v meni se je zbudil star strah. Aha, v meni je glas, ki ponavlja očetov ton. Aha, to je del mene, ki se počuti majhen.” Ko to opaziš, se pojavi razmik. In v razmiku je izbira. Lahko še vedno izbereš stari odziv — ampak prvič ga izbereš, ne pa da se ti zgodi. In to je začetek svobode.
V praksi to izgleda precej preprosto, čeprav ni vedno lahko. Recimo, da v odnosu opaziš ponavljajoč se konflikt. Morda vedno znova pristaneš v vlogi tistega, ki mora razložiti, dokazati, prositi, se opravičevati. Namesto da se v naslednjem konfliktu zopet avtomatsko potopiš, poskusiš ostati malo bolj pri sebi: kaj se je v meni sprožilo? Kje v telesu to čutim? Kateri stavek se mi v mislih vrti? Je to star občutek? Je to tisti del mene, ki se boji, da bo zapuščen? Ko to vidiš, lahko poskusiš govoriti iz drugega mesta: bolj neposredno, bolj v sedanjosti. Igre se hranijo z nejasnostjo. Resnični stik se hrani z jasnostjo.
Podobno velja za zadetke. Če si človek, ki je navajen prejemati pozornost predvsem skozi dramo ali uspeh, boš morda moral/a zavestno vaditi drugačno hranjenje odnosa. Sprejeti majhen pozitiven zadetek brez suma. Dati ga drugemu brez strahu, da boš izpadel/a “preveč”. To je drobna, a globoka vaja prepisovanja scenarija: učiti se varne bližine.
Eden najlepših delov transakcijske analize je ta, da ni usmerjena v lov na napake, ampak v pogum za pristnost. Ko Berne govori o izstopu iz scenarija, ne govori o tem, da postanemo idealni. Govori o tem, da postanemo bolj resnični. Da se srečamo z drugim ne skozi masko vloge, ampak skozi živ človekov stik. In to pogosto zahteva žalovanje: žalovanje za tem, česar nismo dobili, za vlogami, ki so nam bile pretesne, za načinom, kako smo morali preživeti. Šele ko to vidimo, lahko zgradimo nekaj novega.
Če bi transakcijsko analizo stisnil v eno samo uporabno misel, bi bila ta: v vsakem trenutku se lahko vprašam, iz katerega dela sebe govorim — in ali mi ta del še služi. To vprašanje je preprosto, a odpira vrata. In ko se ta vrata enkrat odprejo, odnosi postanejo manj usodni in bolj ustvarjalni. Ne kot popolna sreča, ampak kot prostor, kjer se srečata dve zgodbi, dve ranljivosti, dve želji po tem, da bi bili videni.
Berne nam s svojimi pojmi ponudi ogledalo, ne sodnika. Ogledalo, v katerem lahko prepoznamo svoj film, svoj scenarij, svoje igre — in s tem možnost, da film kdaj ustavimo, vdihnemo in rečemo: “Zdaj pa poskusimo drugače.” In v tem “drugače” se začne novo poglavje: bolj odraslo, bolj svobodno, bolj živo.
Ključne besede: Transakcijska analiza, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, gestalt psihoterapija, psihoterapevt ljubljana, terapevt ljubljana, gestalt terapija ljubljana, somatska terapija, narm terapija, terapija travme, terapija za anksioznost ljubljana, terapija depresije ljubljana, psihoterapevt za anksioznost, terapeut za depresijo, cenovno dostopna psihoterapija, psihoterapevt ljubljana, online psihoterapija, english speaking therapist ljubljana, online therapy slovenia, kje najdem psihoterapevta ljubljana, koliko stane psihoterapija, somatic experiencing ljubljana, somatic experiencing terapevt, SE terapija slovenia, terapevt za somatic experiencing, somatic experiencing praksa, telesno-usmerjena terapija ljubljana, somatic experiencing svetovanje, SE terapeut ljubljana, somatic experiencing za pare, Transakcijska analiza
Kontaktirajte nas: Online terapija Ljubljana
Za podjetja: Kreativni vodja
