Obravnavana tema je nerazumevanje in zavračanje travme kot športnega elementa v kontekstu različnih tegob prebivalstva zahodne civilizacije. Beseda »travma« se danes uporablja zelo pogosto in je dobila več pomenov, zaradi česar je njen pravi pomen zakrit in razvodenjen. O travmi je treba obsežno in jasno razpravljati, zlasti ko gre za človekovo zdravje. Pogosto se ob uporabi besede »travma« spomnimo na podobe katastrofalnih dogodkov, kot so vojna, orkani ali huda zanemarjenost. Zaradi takšnega dojemanja travme ljudje travmo nezavedno označujejo kot nekaj nenormalnega, izjemnega ali nenavadnega.
Da bi bolje razumeli vpliv travme na človeka in kako ljudje travmo dejansko sprejemajo, si je treba zastaviti vprašanje: kaj pravzaprav je travma?
NEPRILAGODLJIVO RAZUMEVANJE IN TRAVMA KOT PSIHOLOŠKEGA ELEMENTA PRI VZROKIH RAZLIČNIH BOLEZNI PRI PREBIVALSTVU ZAHODNE CIVILIZACIJE
Po definicijah različnih avtorjev lahko travmo opredelimo kot notranjo poškodbo ali kot trajno rano oziroma rupturo tkiva zaradi dogodka, ki je boleč ali stiskajoč. Predvsem pa je travma notranji dogodek, ki ga oseba doživi zaradi bolečih ali stresnih dogodkov. Travma ni dogodek sam. Travma ni tisto, kar je oseba doživela v zunanjem okolju, temveč tisto, kar se je zgodilo v njenem telesu in umu med življenjskim dogodkom.
»Travma ni tisto, kar se zgodi tebi, ampak tisto, kar se zgodi v tebi. In kot bomo videli, je travma proces in neke vrste trpljenje, ki traja vse življenje in ti koristi.« (Gabor, 2022:31–32).
Kot smo že omenili v uvodu tega eseja, se beseda »travma« tako pogosto uporablja, da je začela izgubljati svoj prvotni pomen. Večina ljudi je že slišala nekoga ali celo sebe reči nekaj takega, kot je »O moj bog, ta reklama je bila tako šokantna, da sem bil travmatiziran, ko sem ugasnil televizijo,« ali kaj podobnega. V teh primerih gre pogosto le za čustveni ali fizični stres. »Vsi travmatični dogodki so nedvomno stresni, vendar niso vsi stresni dogodki travmatični« (Gabor, 2022:34).
Travmo lahko imenujemo dogodek, ki človeka oslabi, z drugimi besedami, zaradi katerega je bolj fizično ali psihično omejen kot prej, na način, ki izstopa. Stresno reagiranje zaradi nečesa, kar so ljudje doživeli v preteklosti, ne pomeni ponovne travme. Ne gre za travmo, če:
- Ne vpliva na človekovo sposobnost čutenja, mišljenja, verovanja ali skrbi zase in ne onemogoča deljenja bolečine.
- Ne preprečuje doživljanja bolečine, strahu in stiske brez prisile k opravljanju kompulzivnega dela, sedacije ali stimulacije na kakršen koli drug način.
- Ne spodbuja samopoveličevanja ali samovšečnosti s ciljem sprejemanja okolja ali upravičevanja lastnega obstoja.
- Ne moti sposobnosti, da bi izkusili hvaležnost za čudesa in lepoto življenja.
Primer ustvarjanja netočnega zemljevida človeške bolečine, kjer je človek bolj svoboden glede duševne stiske, je jasno viden v primeru Darella Hammonda, ki je bil med svojo prvo izkušnjo duševne stiske star 19 let, ko je študiral novinarstvo na Univerzi na Floridi. Darell je nenehno doživljal stanje nerazložljivega strahu in tesnobe. Zdravniki so ga takrat zdravili zaradi depresije in paranoje ter celo shizofrenije. V zadnjih desetih letih so ga ocenili različni zdravniki in psihiatri, ki so mu diagnosticirali stanja, kot so bipolarna motnja, posttravmatska stresna motnja, depresija in druga sorodna stanja. Vse te zdravnike in psihiatre je vodila predpostavka, ki je predhodnica Darellovega zdravljenja in hkrati prevladuje v večjem delu medicinskega razmišljanja: bolečina je vir biološke bolezni možganov.
Zaradi te predpostavke so Darella (in mnoge druge) polovico življenja zdravili z različnimi koktajli zdravil, brez napredka. Po treh desetletjih jemanja zdravil Darell sreča dr. Nabila Kotbija, ki ga končno vpraša o njegovih izkušnjah v otroštvu, z drugimi besedami, vpraša ga o travmah, ki jih je Darell doživel v otroštvu. Šele takrat je Darell začel svojo pot do okrevanja, potem ko je odkril, da je utrpel posledico travme, ki jo je povzročila zloraba, ki jo je v otroštvu utrpel s strani matere.
Primer Darelle Hammond lahko primerjamo s številnimi drugimi primeri, kjer je bil (ali se) produkt travme pripisan izključno medicinskemu področju za fizično zdravje telesa. Kljub temu, da je zgoraj navedeno v nekaterih primerih delno ali v celoti res, je ta pristop k bolezni izrecno podprt za vse ljudi, ki so bili zaradi duševne bolezni, ki jo je povzročila travma, izpostavljeni neustreznemu zdravljenju in jim je bila odvzeta možnost, da si povrnejo popolno sliko o lastni osebnosti. Bolezni, ki niso bile nikoli obravnavane kot take, ampak jih povzroča onesposobitev telesa, povečujejo tveganje za resne bolezni, ki bi lahko (ali bi lahko) postale resnejše zaradi napačnega pristopa in zdravljenja.
Zgoraj omenjeno stališče posledično osebo pusti v položaju pasivnega prejemanja predpisanih medicinskih tretmajev, pri katerih se fizični simptomi lajšajo z zdravili, ki jih mora jemati, včasih do konca življenja.
V medicini lahko govorimo tudi o boleznih najrazličnejših vrst. Prav zaradi tega je jasno, da koncept bolezni na splošno ni dobro poznan. Bolezen je koncept, ki ga je mogoče zares uporabljati le v ednini. »Množina besede bolezen je prav tako brez pomena kot množina besede zdravje: zdravje. Bolečina in zdravje sta edninska pojma, ki se nanašata na stanje človekovega počutja in ne, kot je običajno v sodobni jezikovni rabi, na organe ali dele telesa.« (Dethlefsen in Dahlke, 2017:15).
Telo ni nikoli bolno ali zdravo, telo prejema informacije, ki jih pošilja v svet. Svet je v tem primeru informacija, ki se manifestira v telesu. Vizualno prikazan je svet radijski program, telo pa poslušalec. Bolečina predstavlja prekinitev harmonije in hkrati si prizadeva vzpostaviti ravnovesje. Ko je harmonija porušena, se v umu razvije na ravni informacij, telo pa služi le kot indikator. Če pa človek doživi neravnovesje v svoji zavesti, se bo to zagotovo pokazalo v telesu.
Obstaja prag, ki ga je že leta 1984 opredelil Jon Franklin in se nanaša na to, kako je trenutna psihiatrija na pragu, da postane eksaktna znanost, ki je natančna in se nanaša na molekularno genetiko. Vendar pa je bila znanost pred štiridesetimi leti daleč od tega želenega cilja. Ameriško združenje psihiatrov je leta 2013 objavilo peto izdajo Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj, ko je vodja delovne skupine, dr. David Kupfer, priznal, kako zelo upajo, da bodo v prihodnosti lahko prepoznali motnje z uporabo bioloških in genetskih informacij. David Kupfer je priznal, kako zelo upajo, da bodo v prihodnosti lahko prepoznali stanje z uporabo bioloških in genetskih označevalcev, ki zagotavljajo natančne diagnoze. Že več desetletij je znano, da bolniki čakajo na biomarkerje, ki še niso prispeli.
Čeprav obstajajo ljudje, ki so nasprotniki farmakologije, pa tudi tisti, ki se v celoti zanašajo na farmakologijo, se to delo ne želi zavzeti nobene od zgoraj omenjenih strani. Dokazano je, da zdravila, psihoterapija in njihova kombinacija pomagajo ljudem s čustvenimi ali vedenjskimi težavami. Vendar pa se različne vrste težav različno odzivajo na različna zdravljenja, zato je izbira pravega zdravljenja lahko zapletena. Glede na razpoložljivo literaturo ima nevrobiologija vlogo pri dinamiki in potencialnem lajšanju duševne stiske. Distanciranje od doživete travme in travmatičnih simptomov lahko včasih olajša inteligentno uporabo zdravil.
Prebivalstvo zahodne civilizacije na obrobju južnjaškega afriškega razvoja se spopada s problemi velikih razlik med družbenimi sloji, rasizma in drugih družbenih problemov, ki vplivajo na zdravje ljudi in ustvarjajo veliko stresa, ki povzroča telesne in duševne bolezni. Zgoraj navedeno lahko povzamemo pod naslovom družbena travma, ki je zelo razširjena in je vzrok za številne različne bolezni. Tradicionalno izobraževalne in zdravstvene ustanove v svoja predavanja ne vključujejo intervencij v zvezi s družbenimi vprašanji niti o tem, kako se nanje odzvati.
Krivica, ki se dogaja v družbi, ki izloča določena življenja izmed človeških življenj, ima biološke učinke, ki niso posledica zgolj nižjega premoženjskega statusa. Družbeni status je mogoče povezati z zdravjem z uporabo družbenega gradienta, ki poteka skozi vse ravni družbe. Družbeni status je lahko sprožilec bolezni in fiziološkega stresa. Kultura zahodnega prebivalstva temelji na materializmu in potrošniški kulturi, ki nadomešča zdrave vzorce vedenja. Farmacevtski izdelki rastejo v smislu predpisovanja zdravil in ustvarjanja novih zdravil zaradi nevrokemičnih lastnosti, medtem ko psihiatrija ne napreduje z enako hitrostjo, čeprav napredek narašča.
Namen psihoterapije je pomagati ljudem, da se ozdravijo v procesu sprejemanja in spremembe, saj ima telo vedno prav, pokaže tisto, česar zavest ne more videti. Čeprav je treba zdraviti bolečino, se ni treba bojevati proti njej, saj je bolečina pot do ozdravitve in pot do sprememb v družbi.
Razumevanje bolečine kot posledice travme je velik korak tako za posameznika kot za družbo. Bolečina je lahko osebni vodnik na poti do zdravja. Bolečina se v skupnosti pogosto uporablja kot orožje samoobrambe in iluzije, zaradi česar ne trpi le posameznik, ampak celotna skupnost. Bolečino je treba odstraniti iz običajnega ozkega polja medicinskega opazovanja in ji pogledati v oči ter se z njo spopasti. Travme niso škodljive le za otroke v obliki krutosti, temveč so tudi socialne travme, različnih vrst, nacionalne, materialne itd., ki družbo delijo na razrede in ustvarjajo zdravstvena tveganja ter sistemske disfunkcije. Številne bolezni povzročajo stresni dogodki, ki so danes v populaciji zahodne civilizacije označeni kot “vsakodnevni” ali “normalni”.
Kronične duševne in telesne bolezni je treba obravnavati širše, saj zahodna medicina ne obravnava celotnega človeka, temveč le fizični pristop, pri čemer zanemarja dejstvo, da »moderna« kultura povzroča duševni in telesni stres, spodbuja preobremenitev imunskega sistema in moti čustveno ravnovesje. Našteti dejavniki imajo posledice na večplastne procese v človekovem življenju in vidik »normalnih« vrednot, po katerih ljudje živijo, hkrati pa se ne zavedajo psiholoških učinkov, ki jih povzročajo.
Ključne besede: psihoterapija, psihoterapija ljubljana, gestalt psihoterapija, psihoterapevt ljubljana, terapevt ljubljana, gestalt terapija ljubljana, somatska terapija, narm terapija, terapija travme, terapija za anksioznost ljubljana, terapija depresije ljubljana, psihoterapevt za anksioznost, terapeut za depresijo, cenovno dostopna psihoterapija, psihoterapevt ljubljana, online psihoterapija, english speaking therapist ljubljana, online therapy slovenia, kje najdem psihoterapevta ljubljana, koliko stane psihoterapija, somatic experiencing ljubljana, somatic experiencing terapevt, SE terapija slovenia, terapevt za somatic experiencing, somatic experiencing praksa, telesno-usmerjena terapija ljubljana, somatic experiencing svetovanje, SE terapeut ljubljana, somatic experiencing za pare
Kontaktirajte nas: Online terapija Ljubljana
Za podjetja: Kreativni vodja
