Zasvojenost kot posledica toksičnih odnosov
Zasvojenost se pogosto razume kot stvar izbire ali volje, vendar vse več raziskav kaže, da ne gre zgolj za problem uživanja substanc, temveč za veliko globlji problem čustvene in socialne izolacije. Za razumevanje odvisnosti je ključnega pomena razumeti, da njeno nasprotje ni treznost, temveč povezanost – povezanost z drugimi ljudmi, s skupnostjo in s samim seboj. Zasvojenost se pogosto pojavi v kontekstu čustvenih ran in travm, kjer ljudje ne morejo vzpostaviti resničnih, zdravih odnosov z drugimi in se zatekajo k substancam, da bi zapolnili to praznino.
Eden najbolj prepričljivih poskusov, ki ponazarja to tezo, je poskus z mišmi, znan kot »Park podgan«, ki ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izvedel psiholog Bruce Alexander. Cilj tega poskusa je bil preučiti vlogo okolja pri razvoju odvisnosti. Tradicionalni poskusi na živalih so pokazali, da miši, ko imajo na izbiro med navadno vodo in vodo, pomešano z drogami, skoraj vedno izberejo vodo z drogami, jo zaužijejo v velikih količinah in kmalu umrejo zaradi prevelikega odmerka. Ti rezultati se že dolgo uporabljajo kot dokaz, da so droge same po sebi zelo zasvojljive in uničujoče.
Vendar si je Alexander zastavil vprašanje: kaj če okolje, v katerem so bile miši nastanjene, igra ključno vlogo pri njihovem vedenju? V klasičnih poskusih so bile miši izolirane v majhnih kletkah, brez kakršnih koli možnosti za socialno interakcijo ali kakršno koli stimulacijo razen ponujenega zdravila. Alexander se je zato odločil ustvariti »podganji park«, veliko kletko, napolnjeno z igračami, hrano, prostorom za raziskovanje in, kar je najpomembneje, drugimi mišmi, s katerimi bi se lahko igrale in družile.
Rezultati so bili osupljivi. V »Podganjem parku« so miši, čeprav so imele enako izbiro med navadno vodo in vodo z drogami, zelo redko izbrale vodo z drogami. Namesto tega so se osredotočile na socialne interakcije, igro in raziskovanje vesolja. Drogo so skoraj popolnoma ignorirale in odvisnost se ni razvila. Ta poskus je pokazal, da je ključni dejavnik pri razvoju odvisnosti pravzaprav okolje in ne le substanca.
Ta poskus nakazuje, da odvisnost ni le posledica kemičnih sprememb v možganih, ki jih povzročajo droge. Do odvisnosti pride, ko so ljudje – ali v tem primeru miši – prikrajšani za povezanost, socialne interakcije in čustveno podporo. Ko so bile miši izolirane in same, so se obrnile k drogi kot edinemu viru tolažbe ali stimulacije. Ko so bile obkrožene s skupnostjo in so imele priložnost za interakcijo z drugimi mišmi, je potreba po drogi izginila.
Ta raziskava nas vodi do globljega razumevanja odvisnosti pri ljudeh. Ljudje se pogosto zatečejo k drogam, alkoholu ali drugim destruktivnim vedenjem, ko se počutijo osamljene, čustveno prizadete ali se soočajo z nerešeno travmo. Substance postanejo nadomestek za povezavo, ki je ne morejo imeti z drugimi ali s seboj. Ko pa so ljudje obkroženi z ljubeznijo, podporo in razumevanjem – ko so del skupnosti in se počutijo povezane – se njihova potreba po pobegu iz odvisnosti zmanjša.
Zasvojenost torej ni problem same droge, temveč problem pretrganih povezav, tako socialnih kot čustvenih. Povezave z drugimi, občutek pripadnosti in občutek smisla v skupnosti so ključni dejavniki pri preprečevanju in okrevanju od odvisnosti. Ljudje, ki se spopadajo z odvisnostjo, pogosto ne iščejo le pobega pred bolečino, temveč iščejo povezavo in varnost, ki so jo izgubili ali je niso nikoli izkusili.
Rešitev za odvisnost ni zgolj v prenehanju uživanja substanc. Treznost je lahko prvi korak, vendar sama po sebi ni dovolj. Ključna sprememba mora priti z obnovitvijo povezav – povezav s samim seboj, z drugimi ljudmi, s skupnostjo. Če ljudem damo priložnost, da se počutijo videne, ljubljene in podprte, lahko ustvarimo prostor, kjer ne potrebujejo več drog kot nadomestka za te odnose.
Kot je pokazal poskus z mišmi, ko jim damo priložnost, da se povežejo in sklepajo odnose, potreba po drogah izgine. Zasvojenost v svojem bistvu ni le fiziološki odziv na kemikalije, temveč znak globlje čustvene in socialne praznine. Povezanost je zdravilo, ki lahko zapolni to praznino in jim da smisel ter moč pri soočanju z bolečino in travmo.
Ključne besede: psihoterapija, psihoterapija ljubljana, gestalt psihoterapija, psihoterapevt ljubljana, terapevt ljubljana, gestalt terapija ljubljana, somatska terapija, narm terapija, terapija travme, terapija za anksioznost ljubljana, terapija depresije ljubljana, psihoterapevt za anksioznost, terapeut za depresijo, cenovno dostopna psihoterapija, psihoterapevt ljubljana, online psihoterapija, english speaking therapist ljubljana, online therapy slovenia, kje najdem psihoterapevta ljubljana, koliko stane psihoterapija, somatic experiencing ljubljana, somatic experiencing terapevt, SE terapija slovenia, terapevt za somatic experiencing, somatic experiencing praksa, telesno-usmerjena terapija ljubljana, somatic experiencing svetovanje, SE terapeut ljubljana, somatic experiencing za pare
Kontaktirajte nas: Online terapija Ljubljana
Za podjetja: Kreativni vodja
